Zimska pravljica

V njej pada sneg s tako hitrostjo, da v času ene pravljice prekrije celotno mesto ...
Pripoveduje: Vesna Kuzmič.
Napisala: Sara Šober.
Pravljica z natečaja a oddajo Lahko noč, otroci! 2012. Posneto v studiih Radia Slovenija 2013.

Dober večer, otroci.
Noč se počasi spušča in prve luči že svetijo tam v daljavi.
Mesto je ovito v tišino in spokojen mir.
Le tu in tam lahko še slišiš zvok korakov, ki najverjetneje hitijo domov na toplo.
Mraz je že pošteno pritisnil in zdaj zdaj bodo izpod neba začele naletavati bele snežinke.
Zima je v našem malem mestecu prav poseben čas.
Čas, ko otroci razposajeno tekajo in se zabavajo na snegu.
Čas, ko se ljudje zbirajo na trgu ob mestnem ognju in obujajo spomine na pretekla leta.
Tudi meni je ta čas zelo pri srcu.
Ob večerih se okrog moje peči nagnete več otroških nadobudnežev.
ki s široko odprtimi očmi prisluhnejo zimski pravljici.
Spomnim se nekega zimskega večera pred mnogimi leti, ko je sneg padal s tako hitrostjo, da je v času ene pravljice prekril celotno mesto.
Otroci so tako prespali pri meni, saj bi se v tem visokem snegu na poti domov zlahka izgubili.
Po tleh in po klopeh smo razgrnili odeje, po katerih so se razporedili mali.
Sama pa sem sedla v velik lesen gugalnik.
Šele ko je zatisnil oči zadnji, sem se lahko pogreznila v spanec.
Zbudilo me je trkanje.
Ozrla sem se po sobi.
Otroci so sladko spali in sanjali.
Ogenj v peči je rahlo tlel in oddajal prosojen žarek svetlobe, skozi katerega si komaj lahko razločil obrise.
Spet je potrkalo.
Pogledala sem skozi okno.
A vse kar sem lahko videla, je bil sneg.
Že sem se hotela obrniti, ko se mi je zazdelo, da se je pred mano nekaj zganilo.
Nos sem prislonila na steklo in s priprtimi očmi še enkrat pogledala.
Pred sabo sem zagledala velikega sneženega moža.
Pomežiknil mi je in pomignnil, naj pridem ven.
Nisem vedela ali sanjam, ali pa pred mano res stoji pravi sneženi mož.
Zbudila sem otroke, bolj zato, da bi se prepričala, ali je vse skupaj resnično.
A tudi potem je bela gmota še vedno stala tam, mahala in nas vabila ven.
Oblekli smo se, se zavili od glave do pet in previdno stopili iz hiše.
Znašli smo se v nekakšnem sneženem rovu in preden smo se dobro zavedli, smo že tekali levo, desno, počez in navrog, pa spet nazaj in navzgor.
Ta rov je bil pravi pravcati sneženi labirint, skozi katerega smo se lovili, kepali, plazili in skrivali.
Na ves glas smo se smejali, mežikali drug drugemu in snežaku, ki nas je ves čas spremljal in nam kazal pot.
Prišli smo do velike zamrznjene luže.
Prijeli smo se za roke in previdno stopili nanjo.
Še preden smo uspeli narediti naslednji korak, smo vsi popadali in bruhnili v gromozanski smeh, ki se je odbijal od zaledenih sten in odmeval na vse strani.
Pobrali smo se in poskušali znova in znova, dokler nam ni uspelo zadrsati čez celo lužo.
Snežak nam je pomignil in pokazal na velike sani, ki so stale v rovu na desni.
Skočili smo vje.
Mož pa nas je odvlekel naprej po poti.
Vedno hitreje smo drseli čez predor, zavijali zdaj levo, zdaj desno in se spuščali navzdol, pa spet navzgor.
Tiste najmlajše je sprva bilo nekoliko strah, potem pa so se razživeli in skupaj smo veselo vzklikali in lovili odmeve.
Kar nekaj časa smo tako vijugali, naposled pa smo se le ustavili.
Znašli smo se pred velikimi lesenimi vrati.
Prevzel me je malce tesnoben občutek, saj nisem bila prepričana, ali bi vstop A mož iz snega ni omahoval.
Odprl je vrata in nas povabil naprej.
Soba, v katero smo vstopili, je bila polna puhastega snega in zdelo se je, kot bi hodili po oblakih.
Na sredi so bili majhni puhastti stolčki in mizica, na mizi pa velika skleda puhahov.
Kot bi mignnil, smo se posedli za mizo in zagrizli vanje, kar stopili.
so se v ustih tako mehki so bili in bolj kot smo jih jedli, več jih je bilo.
Najedli smo se jih do sga, da so bili naši trebuščki prav lepo napihnjeni.
Oviti v bel puhast sneg in z okroglimi trebuščki smo bili vedno bolj podobni sneženemu možu.
Pogled na toliko sneženih možicev nas je tako zabaval, da sploh nismo opazili, da puhastti sneg počasi kopni in izginja.
Kmalu je ostal le še megla.
In ko se je razkadila, smo spet bili v moji mali hiški, v pižamah in copatih, zbranje okrog peči.
Nihče od nas ni pravzaprav vedel, kaj točno se je zgodilo, kot da bi zimska pravljica oživela in nas posrkala.
Od takrat je minilo res že veliko let in toliko snega kot tisti večer.
ni zapadlo nikoli več.
Otroci so odrasli in številni so na to pravljico že pozabili.
Sama pa vsako leto nestrpno pričakujem zimski čas in upam, da bo sneg spet prekril celotno mesto.
Morda bi moja pravljica ponovno oživela in nas popeljala v nepozabno dogodivščino.
Pa lahko noč, otroci in pričarajte si najlepše sanje.